Nekatere klobase lahko zaužijemo takoj, druge je treba prej toplotno obdelati, torej skuhati ali speči. Klobase so mesni izdelek iz ustreznega deleža mesa in mastnine različne kakovosti in različnih vrst, napolnjene v umetno ali naravno črevo (ovitek). Meso je vedno začinjeno, včasih pa tudi razsoljeno, da ohrani privlačno rožnato barvo. Iz klobas lahko pripravimo samostojen obrok, lahko jih uporabimo kot dodatek k solati, juhi, lahko so celo nepričakovan sodobni element slavnostne ponudbe s kanapeji. Poglejmo nekaj najbolj pogostih skupin, v katere jih razvrščamo.

Obarjene klobase

Tako pravimo klobasam, izdelanim z dodatkom vode in emulgatorjev, ki jih polnijo v ovitek, zaprejo ter v nadaljevanju prekajujejo in barijo (vlažno vroče prekajujejo s paro in dimom). Med barjene klobase prištevamo vsem znane hrenovke, pa tudi pivsko in posebno klobaso. Ključna lastnost barjenih klobas je, da so takoj užitne, dodatna toplotna obdelava ni potrebna, za boljši okus jih le pogrejemo. Ko klobaso prerežemo, mora biti barva enakomerna, prav tako ne smemo opaziti lukenj in podobnih nepravilnosti, temveč povsem enoten mozaik. Hranimo jih obvezno na hladnem, ponudimo pa same, v juhah, solatah, ovite v listnato ali kvašeno testo, lahko jih popečemo ali pa narezane na majhne koščke uporabimo v nadevih slanega peciva.

Poltrajne klobase

V teh mozaik na prerezu ni povsem enoten kakor pri hrenovkah, temveč opazimo koščke mesa in slanine. Tem mesnim izdelkom ne dodajo vode in emulgatorjev. Po polnjenju v ovitek sledi vroče prekajevanje. Značilne predstavnice poltrajnih klobas so kranjska klobasa in njej podobne, ki jih je pred zaužitjem treba toplotno obdelati.

Klobase za peko in kuho

V klobasah te skupine je obvezen dodatek mastnine, drobovine ali krvi, pikantnih začimb (poper, piment, meta ipd.), pri nekaterih tudi dodatek nemesnih snovi (riž, kaša, ješprenj). Tipične predstavnice so pečenice, krvavice ter jetrne in podobne klobase. Težko govorimo o njihovih skupnih značilnostih. Krvavice denimo so že toplotno obdelane in jih je treba le hrustljavo zapeči, pečenice pa so nasprotno povsem sveže in kot take še hitreje pokvarljive kot sveži kosi mesa.

Suhe (trajne) klobase

Surovina za te izdelke je vedno najboljše kakovosti. Mesno mešanico obvezno razsolijo z dodatkom nitrita in kasneje suho prekajujejo ter sušijo oziroma zorijo. Pred uživanjem jih ni treba toplotno obdelati, lahko jih le narežemo in pojemo s kosom kruha. Odlično se obnesejo v enolončnicah ali omakah, pri čemer jih dodamo prav na koncu. Mednje uvrščamo suho klobaso in tudi vse suhe salame, ki jih z veseljem narežemo in ponudimo s kruhom.

Ste se morda po vsej tej razdelitvi vprašali, v čem je razlika med klobaso in salamo? Menda je zelo preprosta in očitna, odvisna pa je od premera mesnega izdelka. Če je ta večji od petih centimetrov, označimo izdelek za salamo, če je manjši, pa za klobaso. Poimenovanja niso natančna, zato bo še vedno prav, če boste naročili prodajalki deset dekagramov tanko narezane čajne »salame«.

Kako pravilno skuhamo 
kranjsko klobaso

Tisti, ki se na to opravilo zares spoznajo, trdijo, da klobaso položimo v lonec z mrzlo vodo, ga pristavimo in kuhamo do vrenja. Ko voda zavre, odstavimo in pustimo pokrito v vodi še 10 minut.

Po tradicionalnem izročilu se kranjska klobasa uživa topla s kislim (praženim) zeljem ali kislo repo ter hladna z žemljo ali kajzerico, gorčico, nastrganim hrenom in vrčkom piva. Seveda jo je mogoče uporabiti še na veliko drugih načinov. Odlično se obnese v enolončnicah, ki jim da pikantnejši okus. Brez težav jo dodamo pretlačenemu krompirju in oblikujemo svaljke, te zatem ocvremo ali skuhamo. Če klobaso tanko narežemo, je primerna za oblogo pice, stepenega jajca ali za solato, za bolj prefinjene trenutke pa jo postrežemo kot nabodalo ali kanape. Kuhano klobaso shranimo v hladilniku in porabljamo po potrebi.

Pečenice

Pečenice moramo pred zaužitjem toplotno obdelati do središčne temperature 75 ºC. Navadno jih najprej 20 minut kuhamo v vreli vodi, nato v ponvi popečemo, po potrebi z malo maščobe. Lahko jih tudi položimo na pekač, prilijemo zajemalko vode in pečemo v pečici dobrih 30 minut.

Ponudimo jih s krompirjem ali polento in ne pozabimo na zelenjavo, pri čemer uporabimo začimbe (rožmarin, timijan), ki olajšajo prebavo maščob iz pečenice.

Krvavice

Krvavice so pravzaprav že toplotno obdelane, za gurmanskih pridih pa jih pred uživanjem zapečemo v pečici. Ključno pri tem je, da se dovolj zapeče ovitek (naravno črevo), pri čemer dobimo zaželene senzorične lastnosti pečene krvavice.

Krvavice najlepše spečemo tako, da jih najprej nekajkrat prebodemo, postavimo na rešetko (podstavimo pekač, da ujame med peko izcejeno maščobo) in pečemo pri 200 ºC približno 45 minut. V tem času se črevo hrustljavo zapeče in sredica dovolj ogreje, da dobi ustrezen okus.

Maščobe pri tem načinu priprave ni treba dodajati, ker so krvavice dovolj mastne. Če uporabimo zamrznjene krvavice, jih pečemo dlje, tudi uro in 15 minut.

Če pečemo le eno krvavico, jo lahko damo v ponev na vročo maščobo (ali v teflonsko ponev) in med peko obračamo.

Zakaj krvavice počijo? Navadno zato, ker so bile preveč napolnjene ali pa je bil izbran pretanek ovitek.

Krvavice že vsebujejo ogljikove hidrate, zato jih ponudimo z zelenjavno prikuho (tradicionalno kislo zelje, repa) ali solato.